Medtem ko so na Koroškem v preteklosti cele družine zaradi asimilacijskega pritiska zanikale svoj etnični izvor, danes pritisk ni več tako jasen. Predvsem mladi, ki izhajajo iz mešanih zakonov, živijo na obrobnem ali v nemško govorečem okolju, imajo prelome v biografijah, niso vključeni v slovenske organizacije in drušva, se pogosto distancirajo in so ambivalentni glede pripadnosti. Študija Štefke Vavti pripoveduje o tem, kako se mladi na Koroškem umeščajo v slovenski narodni skupnosti, katero mesto dajejo etničnosti in kako jo opredeljujejo. Avtorica je zaradi večje odprtosi izbrala biografski pristop, ki je mladim v intervjujih omogočil, da sami konstruirajo svoje zgodbe. Prednost tega pristopa je, da mladi opisujejo svet, v katerem živijo, in okolje, s katerim so tesno povezani: domačo vas, šolo, družino, prijatelje in prijateljice. Avtorica je v okviru svoje analize razvila deset idenitetetnih tipov pri mladih na dvojezičnem Koroškem. Rekonstrukcija njihovih življenjskih zgodb je v središču študije. Med drugim gre za še vedno prisotno strukturalno nasilje, za pomen slovenskih narečij, za menjavanje jezika v raznih pogovornih situacijah, za poglede na slovenske manjšinske predstavnike in na dejavnike, ki mladim dajejo upanje v boljšo prihodnost. Na osnovi intervjujev s 35 osebami pretežno iz Roža, Podjune in Celovca je avtorica izluščila naslednje identitetne tipe: zakoreninjeno-tradicionalna identiteto, angažirano-politično, ambivalentno, kritično-persistentno, dvojno, prilagojeno, simbolično, kozmopolitsko, mnogoplastno in reaktivirano identiteto. Podrobni opis posameznih tipov je nadvse zgovorno čtivo za vsakogar, ki ga zanima razvoj in perspektiva slovenskega jezika in kulture na Koroškem.