Pozabljeno sonce je v marsičem presenetljivo. V zbirki najdemo pisano pahljačo kitic in stihov, od klasičnih, rimanih štirivrstičnic do modernističnih pesmi brez ločil. Avtor na posrečen način povezuje melos koroške domačnosti s sodobnim, urbanim jezikom, ki je povsem knjižni – ne osrednji, ne obrobni – temveč občeslovenski. Oblikovno, razpoloženjsko in izkušenjsko bogastvo odlikuje te klasično-moderne, brezčasno sodobne stihe, ki enako avtentično ogovarjajo Kokotove vrstnike kot generacijo njegovih vnukov. Z izpovedovanjem bolečine se osvobajajo preteklosti. Pokončno in ponosno stopajo v prihodnost. (Fabjan Hafner v spremni besedi)